Zgodovina društva

OB STOLETNICI ČEBELARSKEGA DRUŠTVA SEŽANA

1898 –1911 – 1914-– 1921 – 1947

Pred stotimi leti se je način čebelarjenja začel korenito spreminjati. Do takrat se je čebelarilo v panjih z nepremičnim satjem. Do medu je čebelar običajno prišel tako, da je čebeljo družino jeseni umoril, satovje stisnil, izcedil med, iz ostanka je s kuhanjem pridobil vosek. Za naslednje leto je ohranil le nekaj plemenjakov, ki jih je z naravnim rojenjem ponovno razmnožil. Ogrebanje rojev je bilo glavno čebelarjevo opravilo.

Le redki napredni čebelarji so sledili razvoju čebelarstva v svetu s prebiranjem strokovne čebelarske literature, ki je bila dostopna predvsem v nemškem jeziku. Na osnovi tega znanja so si priskrbeli večje panje namesto dotedanjih kranjičev. V novih panjih je bilo medišče ločeno od plodišča z matično rešetko in satje je bilo premično. Iz medenih satov so s pomočjo centrifugalnega točila iztočili med. Čebeljih družin niso več morili.

Večini nešolanih čebelarjev je bil nemški jezik nerazumljiv, zato so si želeli v večnacionalni državi Avstro-Ogrski svojo lastno, slovensko čebelarsko organizacijo, in svoje slovensko čebelarsko glasilo. Bil je čas, ko smo se Slovenci narodno prebujali in rojevale so se različne organizacije na nacionalni osnovi. Sem štejemo tudi leta 1898 ustanovljeno Osrednje čebelarsko društvo za Kranjsko, Štajersko, Koroško in Primorsko v Ljubljani, ki je začelo izdajati strokovno čebelarsko glasilo Slovenski čebelar.

Prvi naročnik na revijo Slovenski čebelar iz območja današnjega ČD Sežana je že leta 1898 postal Jožef Seražin (1874–1956), Lavrinov, Kazlje 32 in je s tem postal član Osrednjega slovenskega čebelarskega društva v Ljubljani. Kasneje je bil član čebelarskega društva v Gorici in Čebelarske zadruge v Gorici. Leta 1947, po drugi svetovni vojni, so v Gorici obnovili Čebelarsko zadrugo in njegov sin Albin je bil zraven. Ker je bil Jožef Seražin prvi, ki se je včlanil v čebelarsko društvo, si je zaslužil, da o njem povemo nekaj več.

Po pripovedovanju so bile čebele pri Lavrinovih od zmeraj. Poročil se je z Viktorijo Starc (1878 – 1911) iz Križa, kjer so tudi gojili čebele. V Križ, k Starčevim, so prišle čebele z doto od Mahničevih z Grahovega Brda. Leta 1911 je žena Viktorija umrla stara 38 let. Čebelar Jožef je ostal vdovec s šestimi otroki: Marijo, Albinom, Zmago, Pavlo, Stankom in Jožetom. Najstarejša hči Marija je bila stara deset let, najmlajši sin Jože pa eno leto. Oče Jožef se ni več poročil. Pri gospodinjstvu mu je pomagala invalidna sestra Frančiška, ki je ostala pri hiši kot teta. Jožef je bil majhne postave, zato je bil vojaščine prost.

Jožef Seražin (sedi) s svojimi šestimi otroki. Fotografija je last Vide Seražin iz Kazelj.

Med prvo svetovno vojno so ga vseeno vpoklicali v vojsko in ga poslali v Galicijo na rusko fronto. Za kmetijo in čebele je moral poskrbeti najstarejši sin Albin (1903 – 1995), ki je bil takrat star dvanajst let. Oče Jožef in sin Albin sta imel s čebelami veselje, med tednom sta delala na kmetiji, ob nedeljah sta bila pri čebelah. Čebelarila sta v AŽ panjih, kranjiče, ki so ostali pri hiši od prej, sta rabila za ogrebanje rojev. Albin je po očetovi smrti čebelaril s 70 panji, 45 jih je bilo v čebelnjaku, ostali so bili zloženi na vrtu. Njegova hči Ida Trbižan mi je pripovedovala, da so redkokdaj prevažali čebele, ker je bila včasih v Kazljah zelo dobra čebelja paša. V Kazljah so sejali veliko ajde in tudi kazeljska gmajna je bila polna žepka. Vseeno se je spomnila, da so leta 1952 zelo dobro točili na akaciji v Steskah, včasih se je splačalo peljati tudi na Ravbarkomando. Obudila je spomin na nekaj izrednih dogodkov: ko je oče ogrebal roj brez vsake zaščite, saj zaščite ni nikoli uporabljal, ga je pičilo veliko čebel. Prosil jo je, naj mu izdira žela. Štela je do 50, potem je nehala. Drugič je bila v Kazljah taka toča, da je zasula čebelnjak.

Pri njih je bil čebelnjak zatočišče, območje spokoja. Njena mama je velikokrat v njem spala, le tam se je lahko odpočila, zlasti takrat, ko je bilo na kmetiji zaradi sezonskih kmečkih opravil zelo živahno. Po očetovi smrti so poizkušali še nekaj let čebelariti, pa ni šlo. Prav hudo ji je bilo, ko so čebelnjak podrli, ker je bil v napoto drugim zahtevam kmetije. Na uživanje medu se je tako navadila, da ni nikoli brez njega.

Jožefova hči Pavla se je leta 1930 poročila s Francem Grmekom v Dobravlje št. 4. S seboj je za doto odnesla tudi čebele. Njen mož je postal čebelar, s čebelarjenjem je nadaljeval tudi sin Franko.

Tudi mlajši sin Stanko (1908 – 2001), ki se je odselil k Camutovim v Kazljah, si je postavil lasten čebelnjak in v njem je bilo od 10 do 20 AŽ panjev. Ni bilo dneva, da ne bi bil v čebelnjaku, zlasti popoldne je rad v njem počival. Čebelnjak še stoji, le da danes služi drugim namenom.

Stanko Seražin leta 1938 (levo) in leta 1970 (desno).

Po letu 1898 so postali člani slovenskega čebelarskega društva v Ljubljani: Janez Šifrar, duhovnik na Barki, Jožef Lavrenčič, posestnik v Godnjah, Anton Kobal, Dobravlje 22, Lavoslav Abram, nadučitelj v Senožečah, Janez Brgant, Ravnje 3 pri Štjaku, Josip Ozbič, Gradnje 8, Jožef Pertot, Bazovica pri Trstu, Miha Cerkvenik, posestnik iz Lokev, Anton Frankovič, posestnik iz Lokev, Josip Lazar, Črnotiče Kozina, A. Praprotnik, župan in trgovec, Lokev, Jan Šifrer, ekspozit, Lokev, Štefan Šiškovič, šolski vodja Hrpelje Kozina, Smrdu, c. kr. dvorni družabnik, Lipica Sežana, Mijo Žagar, Klanec Kozina. V začetnih letih izhajanja glasila so objavljali seznam naročnikov, potem so z objavo naročnikov prenehali, zato ne moremo vedeti, kdo je še pristopil k društvu.

Tak napreden čebelar in verjetno član čebelarskega društva v Ljubljani je bil kasneje Vinko Metlikovec iz Volčjega Grada. Leta 1905 je poslal v čebelarski list Slovenski čebelar dopis. V dopisu, ki je prvi iz območja, kjer danes deluje ČD Sežana, je povedal, da je bilo v Volčjem Gradu 65 gospodarjev, 4 so bili čebelarji. On je bil najstarejši in dodal je, da še ne zna vsega, zato se še vedno uči, zlasti iz strokovnega lista Čebelarja. S točilom je iztočil čisti med, ga natočil v lepe steklenice in ga je zlahka prodajal po 1,60 krone. Njegovi panji so bili težki 40 – 50 kg, sati so bili velike mere. Ostali trije čebelarji, Joža, Janez in Luka, “se ne ravnajo po novih nasvetih, zato še vedno morijo čebele z žveplom ali s škornji”, tako je zapisal Vinko.

Neuke tradicionalne čebelarje je bilo potrebno izobraziti. Toda kako? Najprej so leta 1906 poizkušali preko kmetijskega društva v Gorici z ustanovitvijo samostojnega čebelarskega odseka. Ni se obneslo najbolje. Uspešnejše so bile čebelarske podružnice po deželah, ki jih je ustanavljalo Osrednje društvo iz Ljubljane. Ko je bilo ustanovljeno dovolj podružnic, so se te na novo organizirale v okviru svoje dežele. Kmalu so se osamosvojili na Štajerskem in Koroškem, na Goriškem je šlo bolj počasi. Recept za ustanovitev čebelarske podružnice, kjer koli, je bil naslednji: sklicali so shod čebelarjev, kjer je potovalni čebelarski učitelj imel svoje predavanje, nato je nekdo od navzočih dal pobudo, da se v tistem okolišu ustanovi čebelarsko podružnico. Izvolili so vodstvo in podružnica je začela, ali pa tudi ne, delovati. Prva taka čebelarska podružnica na Gorškem je začela delovati leta 1908 v Grahovem ob Bači. Poizkus ustanovitve v Kobaridu je propadel, ravno tako v Dornberku leta 1909 za Srednjevipavski okoliš. Za ustanovitev podružnice v Dornberku si je neuspešno prizadeval učitelj Franc Golja iz Zalošč. Na južnem Goriškem so vsi poizkusi organizirati čebelarsko podružnico, ki bi bila žarišče novih znanj, propadli.

Končno so čebelarsko podružnico za južno Goriško ustanovili v Rihemberku, 26. 12. 1911. Letos praznujemo 100 let le-te. Čebelarsko društvo Sežana je eden izmed dedičev te podružnice.

V čebelarskem glasilu Slovenski čebelar, glasilo redno izhaja še danes, sta o rihemberški podružnici zabeležena dva zapisa. Citiram dobesedni zapis:

“Posebej naj še omenimo rihenberško podružnico, ki se je ustanovila 26. 12. 1911 na praznik sv. Štefana in je združevala čebelarje na južnem goriškem. Podružnico so ustanovili na čebelarskem shodu, ki se ga je udeležilo nepričakovano število čebelarjev iz Vipavske doline in Krasa. Shod sta sklicala g. Franc Vidmar, čebelar, absolvent na dunajski čebelarski šoli, in Vinko Metlikovič, gozdarski pomočnik v Komnu. Shod je vodil g. Alojzij Ostanšek, župan in čebelar v Gabrovici. Predavala sta Vidmar, ki je med drugim propagiral AŽ-panj, in Janko Vodopivec, čebelarski veščak v Kamnah, ki je predvsem poročal o goriškem kmetijskem društvu v Gorici.

Po shodu predlaga Vinko Metlikovič ustanovitev čebelarske podružnice. V odbor izvolijo g. Franca Vidmarja za predsednika, za tajnika in blagajnika g. Vinka Metlikoviča.”

Članarino in s tem naročnino za list “Slovenski čebelar” je takoj plačalo dvanajst čebelarjev. Nove ideje so padle na plodna tla.

Da ustanovitev rihemberške podružnice ni bilo rojstvo mrtvorojenca zvemo iz drugega zapisa, ki pove, da na letnem občnem zboru 2. 3. 1913 ugotovijo, da podružnica vrlo deluje in da je njen obstoj zagotovljen. Ima 34 članov. Kupila je stiskalnico za medstene, ki je na razpolago vsem članom. Izvoljen je bil nov odbor: predsednik Franc Vidmar, tajnik in blagajnik Ulrik Pavlica, nadučitelj v Rihemberku, pregledovalec računov Alojzij Reggi, postajevodja Dutovlje – Skopo, in Frančišek Jablanšek, čebelar v Jablanici.

Poglejmo, kdo so bili čebelarji, ki so ustanovili pred 100 leti rihemberško čebelarsko podružnico in postavili Rihemberk za čebelarsko prestolnico južne Goriške.

Osrednjo osebo vidim v čebelarju Francu Vidmarju. Bil je eden od dveh sklicateljev čebelarskega shoda v Rihemberku, in tudi predavatelj na shodu, v predavanju je propagiral novi AŽ- panj, bil je dovzeten za novosti. Ta panj je prvi izdelal velečebelar Anton Žnideršič iz Ilirske Bistrice na Kranjskem, leta 1910 objavil opis in načrt tega panja v glasilu Slovenski čebelar. Po 100 letih je ta panj z 90 % še vedno večinski panj v Sloveniji. Franc Vidmar je imel svoj čebelnjak s takrat modernimi AŽ- panji na železniški postaji v Rihemberku. V njem je imel praktična predavanja za čebelarje. Glede na to, da je čebelarska podružnica kupila stiskalnico za izdelavo satnic, je pripomogel h koreniti spremembi takratnega načina čebelarjenja, k prehodu čebelarjenja iz nepremičnega satja na premično. Samozavest, da je opravljal to poslanstvo, mu je dala izobrazba, saj je bil absolvent na dunajski čebelarski šoli. Zato ni čudno, da so ga leta 1911 izbrali za prvega predsednika rihemberške podružnice in ga zaradi vrlega delovanja podružnice ponovno izvolili leta 1913. O njem sicer vemo zelo malo, saj je takrat v Rihemberku živelo veliko Franc Vidmarjev. Menim, da je bil v službi na železniški postaji Rihemberk, od tu povezava s postajenačelnikom v Dutovljah in njegov čebelnjak na železniški postaji. Iz razgovora s čebelarjem Danijelom Zalisjakom iz Lisjakov predvidevava, da je bil to tisti Franc Vidmar, ki je živel v Starem gradu v Vasi in je delal na železniški postaji. Mlad je verjetno umrl v prvi svetovni vojni. Njegova žena se je ponovno poročila. Iz naslednje generacije je bil čebelar Mirko Vidmar. Iz tretje generacije je g. Vojka, ki živi v Novi Gorici in g. Silva Ličen iz Branika. Obe se spominjata drugega nonota, o prvem nonotu, Francu Vidmarju, ne vesta ničesar. Pa še nekaj o materialni dediščini Franca Vidmarja. Njegovi AŽ-panji so bili na pročelju označeni s kraticama FV, po prvi vojni je v njih čebelaril Mirko Vidmar, od njega jih je kupil Franc Hmeljak, on jih je dal Danijelu Zalesjaku. V dveh panjih Danijel čebelari še danes, sta naseljena s čebelami, ima še enega praznega, ki je po sto letih še v zelo dobrem stanju.

Obžalujem, da se ob 100 letnici ustanovitve čebelarske podružnice, ne postavi spominskega obeležja, ki bi današnjim rodovom pričalo o pomembnosti takratnega dogodka in počastilo zaslužnega rojaka. Predlagal sem napis: “26. 12. 1911 je bila ustanovljena rihemberška podružnica osrednjega slovenskega v Ljubljani za južno Goriško. Njen predsednik je bil Franc Vidmar.”

Letos, 28. 8. 2011, je 100 – letnico ustanovitve podružnice slovenskega čebelarskega društva v Rihemberku počastilo Kulturno prosvetno društvo Franc Zgonik iz Branika s prireditvijo ob letošnji kvatrnici. Izdali so publikacijo, v njej so se zlasti spomnili edinega predsednika Franca Vidmarja in drugega tajnika in blagajnika Ulrika Pavlice.

Drugi sklicatelj shoda, predlagatelj ustanovitve čebelarske podružnice in prvi tajnik in blagajnik je bil po poročilu v Slovenskem čebelarju Vinko Metlikovič, čebelarska korenina, tako je zabeleženo v Slovenskem čebelarju. Dejansko je bil to že prej omenjeni Vinko Metlikovec (1861 – 1950) iz Volčjega Grada. Vinko ali Vincenc je bil sin Franceta, bivali so v Volčjem Gradu na številki 63, bil je kmet in gozdarski pomočnik v Komnu. Po njegovem zapisu so bile čebele pri hiši že šest rodov nazaj, in tudi takrat, ko so po naših krajih hodili francoski vojaki. Leta 1922 je postal član čebelarske zadruge v Gorici in uveljavljal nabavo desetih AŽ panjev na račun vojne odškodnine. Vnuk Jože Metlikovec mi je letos potrdil, da so pri hiši res bile čebele v čebelnjaku, ki ga ni več in da je zanje skrbel njegov nono. Vinkov sin Anton je čebele s panji vred prodal čebelarju iz Dornberka v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Ta čebelar je k njim vozil svoje čebele na akacijevo pašo.

Shod je vodil Alojzij Ostrouška (1877 – 1936), župan in čebelar v Gabrovici in ne Alojzij Ostranšek kot je zapisano v Slovenskem čebelarju. V Gabrovici tega priimka ni. Aleksandra Ostrouška Pelicon iz Coljave mi je potrdila, da je bil njen ded čebelar in pred prvo svetovno vojno župan Gabrovice. Hrani dokument z žigom in podpisom županstva v Gabrovici, ki to potrjujeta. Med prvo svetovno vojno je bila družina župana Ostrouške v begunstvu na Viču pri Ljubljani. Po prvi vojni, je povedala Aleksandra, se njen ded Alojzij ni več ukvarjal s čebelami, imel je preveč dela z gostilno. Umrl je leta 1936. Na nagrobniku piše Luigi Ostrouška.

Drugi predavatelj na shodu je bil čebelarski veščak nadučitelj Janko Vodopivec iz Kamenj. Predaval je o kmetijskem društvu v Gorici, ki je v okviru kmetijstva strokovno skrbelo za čebelarstvo. Goriška je že takrat imela napreden zakon o čebelarstvu, ki ga današnja Slovenija še vedno nima. Med drugim je pisal izredno zanimive zapiske o svoje čebelarjenju, ki jih sedaj poseduje njegov vnuk gledališki igralec Milan Vodopivec. Slovenski čebelar je objavljal njegove prispevke, med drugim mesečna navodila. Čebelaril je v svojih Vodopivčevih panjih s premičnim satjem na med, čebelje družine pa je prodajal v Žnideršičevih eksportnih panjih.

Na občnem zboru leta 1913 je namesto Vinka Metlikovca iz oddaljenega Volčjega Grada postal tajnik in blagajnik podružnice in sodelavec predsednika Franca Vidmarja drugi Rihemberčan Ulrik Pavlica.Po zaslugi župnika mi je o njem več znanega. Rojen je bil 8. 7. 1877 v Rihemberku, krstil ga je Andrej Brezavšček in ne Simon Gregorčič. Živel je v Vasi na številki 214. Njegov oče je bil Jožef Pavlica, njegova mati pa Frančiška Ličen iz Miklavi. Ta domačin je služboval na šoli od leta 1907 do prve svetovne vojne, kjer je bil nadučitelj in uspešen zborovodja. Poročil se je 15. 1. 1914 v Rojanu (Trst) z Ludoviko Merkel. Baje je bil Majstrov borec, po vojni se je preselil v Jugoslavijo, njegova hči je delala v študijski knjižnici. To zadnje mi je povedal Bogdan Hmeljak s Preserij.

Pregledovalca računov podružnice sta bila Alojzij Reggi, postajevodja v Dutovljah in čebelar Frančišek Jablanšek iz zaselka Jablanec pri Komnu.

Frančišek Jablanšek, sin Luke, zaselek Jablanec, Komen 94 je bil pregledovalec računov od leta 1913 v rihemberški čebelarski podružnici, leta 1920 je bil član čebelarskega društva v Gorici in leta 1922 je kot član Slovenske čebelarske zadruge v Gorici uveljavljal vojno odškodnino za deset AŽ panjev. O njem mi je njegov vnuk, Karel Jablanšek, povedal, da mu je mama pravila, da je imel nono Frančišek veliko čebel in da je bilo takrat, ko je še on živel, pri hiši toliko medu kot dreka. Frančiškov sin Rudolf (1910 – 1968) je še imel čebele, vendar samo pet do šest AŽ panjev, vnuk pa se s čebelami ne ukvarja več. O čebelnjaku pri hiši ni več sledu.

V vodstvu čebelarske podružnice so bili predvsem čebelarji iz Branika in okolice Komna.

Na drugem zboru rihemberške čebelarske podružnice 2.3.1913 je bil kot pregledovalec računov izvoljen postajevodja Dutovlje – Skopo Alojzij Reggi ali kot so ga takrat nazivali cesarsko kraljevi načelnik. Od kje je prišel v Dutovlje in kam je iz Dutovelj šel, ne vem. Zvedel sem le, da se je rodil 6. 11. 1873, da se je 5. 2. 1905 poročil z Marijo Gallob in da so se v zakonu rodili trije sinovi: Alojzij leta 1905, Jožef leta 1907 in , ko je služboval v Dutovljah, Maks. Sin Maks je umrl v Dutovljah star sedem mesecev.. Teden dni po sinovi smrti so ustanovili čebelarsko društvo za celotno deželo Goriško v Gorici, Alojzij Reggi je bil izvoljen za pregledovalca računov novega društva.

Čebelarji iz celotne dežele Goriške so torej ustanovili osrednje čebelarsko društvo za Goriško 1. 6.1914 v Gorici, ki je imelo dve podružnici na Grahovem in v Rihemberku.

V osrednji odbor so bili iz meni nejasnega vzroka izvoljeni le člani iz grahovske podružnice, iz rihemberške je postal odbornik le Alojzij Reggi iz Dutovelj. Pravila osrednjega društva v Gorici so bila potrjena v Trstu 6.7.1914. Takrat se je začela že prva svetovna vojna, zato osrednje deželno čebelarsko društvo v resnici ni zaživelo.

Čebelarsko društvo v Gorici so v novi državi kraljevini Italiji obnovili leta 1919 in je živelo samo še v letu 1920. Rihemberške podružnice ni bilo več. Vpisnina v goriško čebelarsko društvo je bila leta 1919 dve liri, leta 1920 tri lire, štelo je 378 članov. Med znanimi čebelarji sta v njem delovala čebelarja nadučitelja Franc Golja iz Zalošč in Janko Vodopivec iz Kamenj, velečebelar, konstruktor AŽ panja Anton Žnideršič iz Ilirske Bistrice in poklicni čebelar in izdelovalec čebelarske opreme Josip Pavletič iz Mirna..

Med svetovno vojno je bilo povzročeno vojno razdejanje na dolnjem Krasu, ljudje so morali v begunstvo, s čebelarstvom je bilo po vojni potrebno začeti na novo. Čebelarji so uveljavljali vojno odškodnino. S komenskega Krasa so se v goriško čebelarsko društvo včlanili: Črne Filip, okrajni sodnik v Komnu, Sorta Alojzij, posestnik iz Gornje Branice, Grmek Jožef, Kobjeglava 52, Kosovel Franc, Zagrajec pri Komnu 33, Grmek Emil, Tupelče 13, Adamič Viktor, Zagrajec 38, Jablanšek Franc, Komen 94, Žigon Anton, Volčji Grad, Abram Jožef, železničar, Hruševica 9, Adamič Alojzij, Ivanji Grad 22. Naštel sem jih po vrstnem redu, kot so zapisani, da so plačali članarino. S Krasa, izven današnje občine Komen, so plačali članarino naslednji čebelarji: Črne Anton, Tomaj 11, učitelj Ravbar Josip, Repentabor, Makole Ivan, Slivno 11, Lupinc Ivan, Praprot 6, župnik Nemec Bogomil, Zgonik, Doljak Mirko, Samotorca 1, Macarol Karol, Križ 59, učitelj Praprotnik Slavoj, Lokev, posestnik Cerkvenik Mihael, Lokev 60, Starc Franc, Križ 19, Seražin Jožef, Kazlje 32, Novak Jožef, Kazlje 50, Štok Franc, Pliskovica 110, Milič Frančišek, Zgonik 31, Tavčar Anton Kreplje, nadučitelj Kosovel Anton, Tomaj, Šperne Ivan, Tomaj 1, Gulič Alojzij, Dobravlje 4, Kuret Alojzij, Utovlje 4, Kosmina Jožef, Šempolaj 5, Kukanja Jožef, Nabrežina 66, Grmek Ivan, Šepulje 15, železničar Mauričič Franc, Opčine, kurat Vodopivec Jožef, Nabrežina. Tudi pri njih vrstni red sledi vpisu v čebelarsko društvo. Ponovno se srečamo z že omenjenim Jožefom Seražinom iz Kazelj, preseneti nas dejstvo, da je bil tudi oče pesnika Srečka Kosovela član Čebelarskega društva. Društvo v Gorici je štelo 378 članov. Skoraj desetina čebelarjev je bila s Krasa. Člani so se izobraževali, n. pr. na čebelarskem tečaju pri čebelnjaku monsinjorja dr. Josipa Ličena v Gorici, kjer so bila predavanja o vrednostih in koristih AŽ panja. Našteti čebelarji so iskali nova čebelarska znanja, ostala večina čebelarjev ni bilo včlanjenih v društvo, čebelarili so po starem.

Slovensko čebelarsko društvo je na izrednem občnem zboru, 15. 7. 1920, ugotovilo: »Od sedanje vlade nimamo pričakovati ničesar, ker nima ne smisla, niti volje pomagati, da se dvigne čebeloreja v naši deželi«. Kot društvo so morali prenehati delovati. Italijanska oblast je leta 1921 prepovedala delovati Slovenskemu čebelarskemu društvu v Gorici.

Preoblikovali so se v Čebelarsko zadrugo po pravilih o zadrugah. Goriški čebelarji so se na osnovi novih predpisov organizirali 3. 2. 1921 kot “Slovenska čebelarska zadruga za Julijsko Benečijo z omejenim jamstvom”.

V zadrugo se je na novo včlanilo le 292 udov s plačilom deleža. »Ud«, oziroma »deležnik« zadruge je postal tisti, ki je vplačal vpisnino 4,50 lire in vsaj en »delež« (delnico) v znesku 10 lir. Tega niso storili vsi člani razpuščenega društva.

Potrdilo o vpisu Jožefa Abrama v čebelarsko zadrugo.

Predsednik zadruge je bil nadučitelj Josip Rakušček iz Sv. Lucije, gonilna sila zadruge je postal prof. bogoslovja v Gorici dr. Josip Ličen, sorodnik velečebelarja in člana zadruge Antona Žnideršiča iz Ilirske Bistrice. V zadrugo so se včlanili tudi čebelarji iz nekdanje Kranjske n. pr. iz okolice Postojne in iz notranje Istre tja do Pazina. V odboru zadruge sta delovala tudi Franc Golja in Janko Vodopivec. Zadrugi je dobavljal čebelarske potrebščine n. pr. matične rešetke in zlasti satnice poklicni čebelar podjetnik Josip Pavletič, ki je v začetku stanoval v Mirnu, potem v Šempetru.. Zadruga je izobraževala člane, dobavljala potrebne čebelarske potrebščine in odkupovala zlasti med in vosek.

Pismo Antona Tula čebelarski zadrugi (levo) ter dopisnica o prodaji voska čebelarski zadrugi (desno).

Ker so čebelarji oklevali z vpisom v zadrugo, je tajnik zadruge, dr. Leopold Bobič, konec leta 1921 poslal pravila čebelarju Filipu Črnetu, sodniku v Komnu, in ga prosil, naj poskrbi, da se komenski čebelarji vpišejo v zadrugo. V tem času pa je sodnik umrl. Njegova vdova se je s to zadolžitvijo obrnila na čebelarja Antona Žigona v Volčjem Gradu in on je nalogo vestno izpolnil. Iz dopisa, ki ga hrani Pokrajinski arhiv v Novi Gorici zvemo, da je z Žigonovo pomočjo v zadrugo pristopilo sedem čebelarjev: Rebula Andrej, Volčji Grad 11, Metlikovec Vinko, Volčji Grad 63, Metljak Janez, Volčji Grad 23, krojač Žigon Anton, Volčji Grad 59, Jablanšek Franc, Jablanec 94, Pipan Janez, Sveto 34 in Adamič Viktor Zagrajec 38. Poleg tega je iz dopisa razvidno, koliko AŽ panjev naroča posamezni član na račun vojne odškodnine in želja, da zadruga organizira v Komnu čebelarski tečaj o modernem čebelarjenju. Iz seznama 292 članov zadruge so bili iz današnje občine Komen poleg prej naštetih še: Čehovin Bogomil, Branica 113, Kante Angel, Kregolišče 8, Bandelj Josip, Kregolišče 1, Semolič Andrej, Klanec 12, Adamič Alojzij, Ivanji Grad 22, Kosovel Franc, Zagrajec 33, Sorta Alojz, Branica 14, Pregelj Ivan, Zgornja Branica, Godnič Avgust, Komen 40, Godnič Justin, Komen 18, Grmek Jožef, Kobjeglava 52, Grmek Emil, Tupelče 13, Fakin Ivan, Škrbina 33 in Abram Jožef, Hruševica 53.

Pismo Antona Žigona čebelarski zadrugi – prednja stran (levo) ter pismo Antona Žigona čebelarski zadrugi – zadnja stran (desno).

Pismo Mija Ogulina čebelarski zadrugi.

Seznam ostalih kraških čebelarjev članov zadruge je naslednji: Tavčar Anton, Kreplje, Žiberna Franc, Divača, Obersnel Ivan, Divača, Suša Alojzij, Divača 15, Mlakar Franc, Divača 9, Seražin Jožef, Kazlje 32, Novak Jožef, Kazlje 50, učitelj Praprotnok Slavoj, Lokev, Cerkvenik Mihael, Lokev 60, Metlika Anton, Klanec 5, Turk Terezija, Klanec 46, Tul Anton, Hrpelje 41, občinski tajnik Gulin Mijo, Materija 20, župnik Kraševec Alojzij, Brezovica, Terčon Ivan, Mavhinje 15, vikar Vodopivec Josip, Nabrežina 11, Kukanja Jožef, Nabrežina 66, učitelj Cotič Josip, Vrh sv. Mihaela, Marušič Anton, Lokvica 29, Pahor Ivan, Dol 6, Podobnik Karol, Opčine čuvajnica 837, Štok Franc, Pliskovica 110, Makole Ivan, Slivno 11, Šušteršič Alojzij, Praprot 27, Lupinc Ivan, Praprot 6, Kosmina Jožef, Šempolaj 5, Žiberna Pavel, Štorje 52, Žuk Ostop, Tomaj 40, Černe Anton, Tomaj 11, Macarol Karol, Križ 59, Starc Franc, Križ 19, Kosovel Anton, Tomaj, Šperne Ivan, Tomaj 1, Gulič Alojzij, Dobravlje 4, Kuret Alojzij, Utovlje 10, Grmek Ivan, Šepulje 15, Krstan Franc, Vojščica 21, nadučitelj Ravbar Josip, Repentabor, Doljak Mirko, Samotorca 1, Milič Frančišek, Zgonik 31, Milič Josip, Zgonik 34 in župnik Nemec Bogomil, Zgonik 23. Seznam je sestavljen po takratnih občinah.

Dopis čebelarske zadruge Antonu Metliki v Klanec pri Kozini.

Pokrajinski arhiv v Novi Gorici hrani 6 škatel arhivskega gradiva o delovanju Slovenske čebelarske zadruge v Gorici, ki kličejo, da jih nekdo pregleda in nam odkrije še marsikatero zanimivost.

Zadrugi je uspelo delovati do 9.9.1934. Takrat je prenehala s svojim delom, ker je bil fašistični pritisk premočan. A kljub temu oblastem zadruge nikoli ni uspelo likvidirati.

Ponovno so jo obnovili v ljudskem domu v Gorici 7. 4. 1947 kot “Slovensko čebelarsko zadrugo Z. O.J.” v času zavezniške vojaške uprave v coni A.

Na tem občnem zboru se je zbralo 52 čebelarjev. Obnovili so vodstvo zadruge: predsednik Martelanc Vladimir, podpredsednik Gorkič Pavel, tajnik Nemec Oskar, blagajnik Pavletič Jožef. Z gornjega Krasa sta prišla že omenjeni Seražin Albin, sin Jožefa, iz Kazelj in Tavčar Ivan iz Krepelj.

Ivan Tavčar (1897 – 1987) je kot zet prišel v Kreplje na št. 4, kjer je bila gostilna, vendar se on z gostilno ni ukvarjal. Zadaj, za gostilno, si je zgradil mizarsko delavnico. V njegovi delavnici so izdelovali pohištvo, zlasti spalnice, in ker je bil čebelar, so izdelovali tudi AŽ panje. Nova oblast mu je delavnico nacionalizirala, vendar mu jo je tudi kmalu vrnila. V mizarski delavnici je delalo do 12 delavcev hkrati, Ivanova žena je vodila računovodstvo. Izmenično so določen čas izdelovali spalnice za Slovenijales, in AŽ panje za Medex in čebelarje. Nekateri se še danes spominjajo, kako so po drugi vojni, ko je bilo veliko pomanjkanje AŽ panjev, pri njem kupili kvalitetne izdelke. Delavnica je delovala do leta 1958, ko sta se z ženo upokojila. Delavci so se prezaposlili v novo nastalo tovarno pohištva Krasoprema Dutovlje. Poleg dela v mizarski delavnici je gojil svoje čebele v čebelnjaku v Krepljah, vozil jih je tudi na gozdno pašo v okolico Postojne in Planine.

Ivan Tavčar pred montažnim čebelnjakom na Planini pri Postojni leta 1956 s sorodniki na obisku iz Amerike. Fotografija je last Irene Pogačar.

Mizarsko delavnico v Krepljah, kjer so izdelovali AŽ panje pod vodstvom čebelarja Ivana Tavčarja, je leta 1949 upravljala Čebelarska zadruga iz Ljubljane. Med sklepi s sej izvršnega odbora Čebelarske zadruge sem izluščil naslednje:

seja: “Knjigovodkinji mizarske delavnice v Krepljah pri Dutovljah smo določili zvanje administrativnega manipulanta s plačo 3 300 din mesečno. Delavcem v mizarski delavnici v Krepljah, 6 po številu, ki so se udeležili izleta na zagrebški velesejem, smo odobrili povrnitev stroškov za vožnjo po 500 din na osebo.”
seja: “Panje iz skladišča bodo prodajali za denar ali zamenjali za med. Tov. Mihelič predlaga sestanek za izboljšanje panjev. V komisiji naj bosta tehnični delovodja tov. Grom in Tavčar. Predlog je bil odobren. Za nagrado delavcem v mizarski delavnici v Krepljah pri Dutovljah smo določili skupno vsoto 15 000 din, ki jo bo po nasvetu sindikalne podružnice tov. Tavčar razdelil 29. novembra t. l. med sedem najboljših in najzvestejših delavcev.”
seja: “V mizarski delavnici v Krepljah smo nagradili 7 delavcev. K razdelitvi nagrad na proslavi, ki se je vršila v 29. novembru v Krepljah, je bil povabljen tudi celotni kolektiv iz mizarske delavnice na Vrhniki. Vrhniškim delavcem smo za izlet prispevali 5 000 din.”
seja: “Nadzorni odbor je pregledal poslovanje v naših mizarskih delavnicah.”

Ob obnovitvi čebelarske zadruge leta 1947 v Gorici, so med drugim sklenili: “Na predlog več navzočih članov se pozovejo navzoči, da po možnosti pomagajo čebelarjem iz Rihemberka, ki so radi vojnih razmer prišli ob vse…” Na Komence se niso spomnili, čeprav so tamkajšnji čebelarji že v drugo, zaradi svetovnih vojn, prišli ob vse čebele.

Med čebelarji na Primorskem je takrat veljal dogovor o enotnem nastopu v obeh conah, ki pa se ga v coni B pod jugoslovansko vojaško upravo niso držali in so ustanovili svojo, konkurenčno zadrugo v Vipavi, na drugačnih temeljih. Po priključitvi Primorske k Jugoslaviji, nekaj mesecev kasneje, je bila prava tista zadruga iz Vipave in ne ona iz Gorice.

S tem pisanjem hočem opozoriti na začetke organiziranega čebelarstva na območju, ki ga danes pokriva ČD Sežana. Čebelarsko društvo Sežana danes združuje skoraj vse čebelarje, ki čebelarimo na območju nekdanje občine Sežana, torej čebelarje iz današnjih občin Divača, Hrpelje – Kozina, Komen in Sežana. Isto ozemlje je bilo pred sto leti v državi Avstro – Ogrski, v različnih deželah, pretežno v deželi Goriški, ostali del pa v deželah Kranjska, Istra in Trst.

decembra 2011 se bomo s prireditvijo v Kosovelovemu domu v Sežani spomnili na naš prvi organizirani začetek, ki se je zgodil pred 100 leti na Štefanovo, leta 1911 v Braniku, z ustanovitvijo Rihemberške čebelarske podružnice Osrednjega slovenskega čebelarskega društva v Ljubljani. Čebelarjev je bilo takrat veliko, čebelarili so tradicionalno, zastarelo. Oklepali so se tradicije, v svojo čebelarsko organizacijo so se vključili le nekateri. Nov način čebelarjenja na premičnem satju, je zahteval novo znanje. To novo vedenje se je lahko dobilo le preko strokovne literature, ki je bila v nemškem jeziku in s tem dostopna predvsem izobražencem. Za dvig čebelarskega znanja med preprostimi čebelarji je bila pomembna ustanovitev Slovenskega čebelarskega društva v Ljubljani leta 1898 in izhajanje strokovnega glasila Slovenski čebelar. Tisti redki čebelarji, ki so se včlanili v Rihemberško podružnico in njene naslednice so bili nosilci novega načina čebelarjenja v panjih s premičnim satjem.

Istočasno je slovenska čebelarska organizacija delovala narodno obrambno tako za časa Avstro – Ogrske, Italije in Anglo-Američanov.

Zaključek obeh procesov, strokovno čebelarskega in narodno obrambnega, se je zgodil leta 1947.

Skoraj nič nisem zapisal o uspešnih čebelarjih, ki so delovali kasneje in o tistih, ki čebelarimo tudi danes. Od takrat se je marsikaj spremenilo, marsikaj na boljše, marsikaj na slabše. Čebelarji ne obupujemo, nekako v tišini opravljamo svoje poslanstvo v skupno dobro. Delno plačilo za vloženi trud dobimo s pridelkom medu in njegovo prodajo.

Držimo se reka: “Delo in red dajeta med.”

Jožef Švagelj

Viri:

Pokrajinski arhiv v Novi Gorici

Slovenski čebelar, glasilo ČZS

Informatorji: župnik Rafael Leskovec iz Branika, župnik Bogdan Špacapan iz Dutovelj, Aleksandra Ostrouška Pelicon iz Coljave, Karel Jablanšek iz Komna, Jože Metlikovec iz Volčjega Grada, Danijel Zalesjak iz Lisjakov, Bogdan Hmeljak iz Preserij, Vida Seražin in Ida Trbižan iz Kazelj, Irma Starc iz Križa in Irena Pogačar iz Krepelj.